HODITI V GOSPODOVI LUČI
Štirideset dni po prazniku Jezusovega rojstva praznujemo svečnico. Ta dan je bil Jezus darovan v templju, kjer sta bila starček Simeon in prerokinja Ana, ki sta po svojem navdihu v dojenčku Jezusu spoznala Odrešenika. Stari Simeon je ob pogledu na Gospoda ves srečen zaklical: „Moje oči so videle tvoje zveličanje.“ Nam vsem tako razločno pove: On je luč v razsvetljenje, luč, ki jo bodo nekateri sprejeli, da bi jim svetila na poti življenja, drugi se bodo raje odločili za tavanje in tipanje po megli.
Zaradi hitrega, velikokrat neizprosnega tempa življenja pozabljamo na svetlobo, na Luč, ki nam je podarjena. Vsak dan. Postala nam je že tako samoumevna, da se njenega pomena zavemo šele, ko se znajdemo v temi, v stiski, v težkih trenutkih.
Bratje kapucini so v svojem razmišljanju zapisali:
„Človek potrebuje luč, ne le v najpomembnejših življenjskih odločitvah, ne le v svojih načrtovanjih, ne le v izpopolnjevanju znanja, ampak še veliko bolj:
- da bi našel pravo smer v svojem življenju,
- da bi se zavedal smisla in cilja življenja,
- da bi ob poplavi ponudb znal najti prave vrednote,
- da bi ob bučeči reklami znal misliti s svojo glavo,
- da bi ob vsiljevanju voditeljev našel Vodnika.“
Kot simbol te Luči se uporabljajo sveče, ki se na svečnico pri maši blagoslovijo. Taka sveča ima v vsaki krščanski družini poseben pomen: ne samo, da jo damo v roke umirajočemu, prižgemo jo tudi ob hudi uri, kot prošnjo k Bogu, da odžene grozeče oblake, odvrne strelo in točo. In prav zato mora biti v vsaki hiši shranjena na takem mestu, da je takoj pri roki.
Sveča ima velik simbolni pomen: ponazarja prazničnost in razsvetljenje teme duha ter kristjana opominja, da mora biti Otrok luči.
O da bi sprejemali to Luč, da bi prizadevno hodili za to Lučjo, da bi v Gospodu videli Luč, ki vodi v vstajenje in življenje.
Janja Hodnik
Oznanila februar 2014
petek, 24. januar 2014
nedelja, 22. december 2013
Božič 2013
ŽUPNIKOVO VOŠČILO
Ob Božiču in Novem letu je čas,
ko se bolj kot druge dni v letu
obračamo nazaj in pogledamo naše življenje,
da bi znova odkrili
ali poglobili naše prijateljstvo,
družinske vrednote in spoštovanje
ter rekli hvala!
Vsem faranom želim odkritje lepega in dobrega,
ki je okrog nas.
V letu 2014 pa veliko duhovno zdravega
prijateljevanja z Jezusom
v globoki in ponižni hvaležnosti za vse darove,
ki jih imamo in za največji dar – dar odrešenja.
Ob Božiču in Novem letu je čas,
ko se bolj kot druge dni v letu
obračamo nazaj in pogledamo naše življenje,
da bi znova odkrili
ali poglobili naše prijateljstvo,
družinske vrednote in spoštovanje
ter rekli hvala!
Vsem faranom želim odkritje lepega in dobrega,
ki je okrog nas.
V letu 2014 pa veliko duhovno zdravega
prijateljevanja z Jezusom
v globoki in ponižni hvaležnosti za vse darove,
ki jih imamo in za največji dar – dar odrešenja.
župnik Branko Potočnik
petek, 22. november 2013
Oznanila december 2013
DAJATI UPANJE
Neka mlada žena je v krajevni bolnišnici poučevala dečka, ki je bil hudo opečen in je imel hude bolečine. Zaradi tega skoraj ni mogel odgovarjati. Poskušala ga je učiti z veliko ljubeznijo. S težavo mu je razlagala slovnična pravila, ker deček ni mogel slediti. Bilo ji je težko in zdelo se ji je, da se ukvarja z nesmiselnim početjem.
Ko se je drugi dan vrnila v bolnišnico, jo je sestra vprašala: »Kaj pa ste včeraj naredili dečku?« Preden se je učiteljica nehala opravičevati, jo je sestra prekinila: »Nisva se razumeli: popolnoma se je spremenil, kakor da se je odločil, da bo živel!«
Nekaj mesecev pozneje je deček razložil, da se mu je vrnilo upanje, brž ko je prišla ta mlada žena. S solzami v očeh je razlagal: »Ne bi poslali učiteljice, da bi mi razlagala samostalnike in glagole, če bi umiral, a ne?«
Včasih smo povabljeni v življenje ljudi in na kraje ter v dogodke, pa se nam zdi, da nima nobenega smisla, da bi bili tam. Sprašujemo se, kaj sploh delamo tam? Kakšen smisel ima vse skupaj? Pogosto ocenjujemo vrednost življenja samo po tem, koliko ga lahko razumemo. Pozabljamo, da smo del nečesa, kar je večje od nas. Če to pozabljamo, izgubljamo priložnost za priložnostjo, izgubljamo trenutke milosti, da bi gradili boljši svet.
S prvo adventno nedeljo stopamo v adventi časa, ki je čas, ko naj bi najprej v svojem srcu prižigali upanje. Upanje, ki je zgrajeno na veri, da je Bog z nami; upanje, ki daje prostor Bogu; upanje, ki omogoči, da v nas zraste On, mi pa se manjšamo. Kadarkoli smo v svojem srcu dali prostor Bogu, smo tudi sami nosilci upanja. V svojem srcu prižigamo upanje tudi takrat, ko smo blizu človeku, ki je v stiski in trpi.
Lep in duhovno bogat advent!
Branko Potočnik, župnik
Oznanila december 2013
Neka mlada žena je v krajevni bolnišnici poučevala dečka, ki je bil hudo opečen in je imel hude bolečine. Zaradi tega skoraj ni mogel odgovarjati. Poskušala ga je učiti z veliko ljubeznijo. S težavo mu je razlagala slovnična pravila, ker deček ni mogel slediti. Bilo ji je težko in zdelo se ji je, da se ukvarja z nesmiselnim početjem.
Ko se je drugi dan vrnila v bolnišnico, jo je sestra vprašala: »Kaj pa ste včeraj naredili dečku?« Preden se je učiteljica nehala opravičevati, jo je sestra prekinila: »Nisva se razumeli: popolnoma se je spremenil, kakor da se je odločil, da bo živel!«
Nekaj mesecev pozneje je deček razložil, da se mu je vrnilo upanje, brž ko je prišla ta mlada žena. S solzami v očeh je razlagal: »Ne bi poslali učiteljice, da bi mi razlagala samostalnike in glagole, če bi umiral, a ne?«
Včasih smo povabljeni v življenje ljudi in na kraje ter v dogodke, pa se nam zdi, da nima nobenega smisla, da bi bili tam. Sprašujemo se, kaj sploh delamo tam? Kakšen smisel ima vse skupaj? Pogosto ocenjujemo vrednost življenja samo po tem, koliko ga lahko razumemo. Pozabljamo, da smo del nečesa, kar je večje od nas. Če to pozabljamo, izgubljamo priložnost za priložnostjo, izgubljamo trenutke milosti, da bi gradili boljši svet.
S prvo adventno nedeljo stopamo v adventi časa, ki je čas, ko naj bi najprej v svojem srcu prižigali upanje. Upanje, ki je zgrajeno na veri, da je Bog z nami; upanje, ki daje prostor Bogu; upanje, ki omogoči, da v nas zraste On, mi pa se manjšamo. Kadarkoli smo v svojem srcu dali prostor Bogu, smo tudi sami nosilci upanja. V svojem srcu prižigamo upanje tudi takrat, ko smo blizu človeku, ki je v stiski in trpi.
Lep in duhovno bogat advent!
Branko Potočnik, župnik
Oznanila december 2013
nedelja, 10. november 2013
Sv. Martin, prosi za nas!
Mesec november je že dolga stoletja v Cerkvi posvečen molitvi za naše rajne, ki jim tako s svojo molitvijo, dobrimi deli ali darovanimi sv. mašami pomagamo k očiščenju iz vic. V naši župniji pa je november zaznamovan tudi s praznovanjem župnijskega zavetnika sv. Martina.
Prav je, da ta praznik obhajamo slovesno tako v cerkvi kot tudi zunaj
nje. Dobro se je že uveljavilo praznovanje po maši pod vaško lipo, kar naj nam
pomaga k medsebojnemu prijateljskemu druženju in povezovanju. K medsebojni povezanosti
nas vabi tudi naša vera, saj smo vsi božji otroci in bratje med seboj.
Vendar je globina in pristnost naše medsebojne povezanosti odvisna tudi od duhovnih temeljev. Zato naj bo pri praznovanju Martinove nedelje vedno v ospredju slovesno bogoslužje, druženje pod lipo pa nadaljevanje našega praznovanja. Da bi res lahko postavljali trdne duhovne temelje, bo v soboto pred Martinovo nedeljo dan celodnevnega čaščenja sv. Rešnjega telesa. To je tista srčika, iz katere želimo črpati moč za svoje vsakdanje življenje po veri. Je pa tudi preizkus naše vere. Če je vera močna, ne bo problem najti časa in priti v cerkev počastit Jezusa, ki nas čaka v podobi hostije; če je vera šibka, so izgovori takoj na dlani.
Z novembrom prihaja med nas Martinov zvon z barvno podlogo. Zaživela pa je tudi spletna stran župnije, ki je sicer še v oblikovanju. Naj tudi to pripomore k temu, da bomo dobro obveščeni o župnijskem dogajanju, predvsem pa naj nam branje Martinovega zvona in tudi spletne strani pomaga k iskanju resnice in k duhovni rasti.
Branko Potočnik, župnik
Oznanila za november 2013
Vendar je globina in pristnost naše medsebojne povezanosti odvisna tudi od duhovnih temeljev. Zato naj bo pri praznovanju Martinove nedelje vedno v ospredju slovesno bogoslužje, druženje pod lipo pa nadaljevanje našega praznovanja. Da bi res lahko postavljali trdne duhovne temelje, bo v soboto pred Martinovo nedeljo dan celodnevnega čaščenja sv. Rešnjega telesa. To je tista srčika, iz katere želimo črpati moč za svoje vsakdanje življenje po veri. Je pa tudi preizkus naše vere. Če je vera močna, ne bo problem najti časa in priti v cerkev počastit Jezusa, ki nas čaka v podobi hostije; če je vera šibka, so izgovori takoj na dlani.
Z novembrom prihaja med nas Martinov zvon z barvno podlogo. Zaživela pa je tudi spletna stran župnije, ki je sicer še v oblikovanju. Naj tudi to pripomore k temu, da bomo dobro obveščeni o župnijskem dogajanju, predvsem pa naj nam branje Martinovega zvona in tudi spletne strani pomaga k iskanju resnice in k duhovni rasti.
Branko Potočnik, župnik
Oznanila za november 2013
torek, 1. oktober 2013
Oznanila oktober 2013
MOČ MOLITVE
Nekje sem prebrala: »Če bi se ljudje zavedali, kakšna moč jim je dana
z molitvijo, potem bi neprenehoma molili.«
Zakorakali smo v mesec oktober. Mesec, ki je posvečen Rožnemu vencu –
molitvi.
Sprašujem se, kaj pomeni
zgoraj omenjeni »neprenehoma moliti«.
Da moram ves čas ponavljati in drdrati Rožni venec, Očenaš, druge molitve?
Mislim, da ne. No, vsaj ne na način »drdranja«.
Zdi se mi, da se ta »neprenehoma
moliti« navezuje na razpoložljivost, na molitev srca, na odprtost duha.
Izgovarjati svete besede molitve in pri tem puščati srce zaprto, s tem ne
naredimo veliko. Misli in besede spojiti z ljubečim srcem – takrat bo dana moč
molitvi. Takrat bodo Rožni venci in Očenaši imeli moč, ko bodo »zdrdrani«
predano, ljubeče in z zaupanjem. Molitev izprosi zdravje, prinese blagoslov
hiši, pomiri prepire, stopi ledena srca ... In molitev ima moč, kadar je
dejavna. Sv. Benedikt je rekel: »Moli in delaj.« Samo moliti in čakati namreč
ni nič. Prav tako neprenehoma delati in pozabiti na molitev ni nič. Stvar je
zelo preprosta; pred začetkom dneva, sestanka, ko sedem v avto, pred
pospravljanjem drv … preprosto izgovorim: »Oče, blagoslovi prosim to delo in
varuj mene in vse moje drage. Oče naš, ki si v nebesih … « Kaj nista tu
združena delo in molitev?
Ja, nekje sem prebrala: »Če bi se ljudje zavedali, kakšna moč jim je
dana z molitvijo, potem bi neprenehoma molili.« In mesec oktober je za ponovno
odkrivanje moči molitve ravno pravi …
Anja Cesar
Oznanila oktober 2013
nedelja, 1. september 2013
četrtek, 1. avgust 2013
Oznanila avgust 2013
POJDITE IN NAREDITE VSE NARODE ZA MOJE UČENCE
V Rio de Janeiru v Braziliji je v teh dneh potekal svetovni dan mladih, ki se ga je udeležilo več sto tisoč ljudi. Papež Frančišek je ob prihodu v Rio mlade pozdravil z besedami: »Nimam ne srebra, ne zlata, s seboj pa prinašam najbolj dragoceno stvar, ki mi je bila dana: Jezusa Kristusa. Prišel sem v njegovem imenu, da bi ohranil plamen bratske ljubezni, ki gori v vsakem srcu. Želim, da moj pozdrav doseže vsakogar in vse. Kristusov mir naj bo z vami!« Papeževe besede je nekoliko drugače izrazil tudi tamkajšnji škof v uvodni sv. maši: »Najboljše darilo, ki ga lahko damo drugim, je prisotnost Kristusa, ki nas napolnjuje z ljubeznijo in razdajanjem.«
Naloga, da vsem oznanjamo Kristusa, je naloga slehernega kristjana. Svet potrebuje Kristusa. Čeprav se zdi, da bi v današnji krizi potrebovali predvsem srebro in zlato, pa je vendarle Kristus najdragocenejše darilo tudi za človeka sedanjega časa. Le on je izpolnitev najglobljih človekovih hrepenenj pa tudi rešitev za vse človeške probleme. Zato je resnično najdragocenejše darilo, ki ga lahko podarimo drug drugemu. Toda damo, podarimo lahko le tisto, kar imamo. Papež Frančišek nosi v sebi Kristusa, zato ga tudi lahko in ga želi podariti vsemu svetu, ne le mladim.
Čas dopustov, čas počitnic je lahko lepa priložnost, da napolnimo baterije svojega srca in da odpremo vrata Kristusu. Vzemimo si čas, da Kristusa odkrijemo v lepotah naše narave, da ga odkrijemo in spoznamo v moči Božje besede, v tišini … Tudi praznik Marijinega vnebovzetja sredi avgusta bo lahko lepa priložnost, da obnovimo in napolnimo svojega duha in odpremo vrata Kristusu.
Oznanila avgust 2013
V Rio de Janeiru v Braziliji je v teh dneh potekal svetovni dan mladih, ki se ga je udeležilo več sto tisoč ljudi. Papež Frančišek je ob prihodu v Rio mlade pozdravil z besedami: »Nimam ne srebra, ne zlata, s seboj pa prinašam najbolj dragoceno stvar, ki mi je bila dana: Jezusa Kristusa. Prišel sem v njegovem imenu, da bi ohranil plamen bratske ljubezni, ki gori v vsakem srcu. Želim, da moj pozdrav doseže vsakogar in vse. Kristusov mir naj bo z vami!« Papeževe besede je nekoliko drugače izrazil tudi tamkajšnji škof v uvodni sv. maši: »Najboljše darilo, ki ga lahko damo drugim, je prisotnost Kristusa, ki nas napolnjuje z ljubeznijo in razdajanjem.«
Naloga, da vsem oznanjamo Kristusa, je naloga slehernega kristjana. Svet potrebuje Kristusa. Čeprav se zdi, da bi v današnji krizi potrebovali predvsem srebro in zlato, pa je vendarle Kristus najdragocenejše darilo tudi za človeka sedanjega časa. Le on je izpolnitev najglobljih človekovih hrepenenj pa tudi rešitev za vse človeške probleme. Zato je resnično najdragocenejše darilo, ki ga lahko podarimo drug drugemu. Toda damo, podarimo lahko le tisto, kar imamo. Papež Frančišek nosi v sebi Kristusa, zato ga tudi lahko in ga želi podariti vsemu svetu, ne le mladim.
Čas dopustov, čas počitnic je lahko lepa priložnost, da napolnimo baterije svojega srca in da odpremo vrata Kristusu. Vzemimo si čas, da Kristusa odkrijemo v lepotah naše narave, da ga odkrijemo in spoznamo v moči Božje besede, v tišini … Tudi praznik Marijinega vnebovzetja sredi avgusta bo lahko lepa priložnost, da obnovimo in napolnimo svojega duha in odpremo vrata Kristusu.
Oznanila avgust 2013
Naročite se na:
Objave (Atom)