DAJATI UPANJE
Neka mlada žena je v krajevni bolnišnici poučevala dečka, ki je bil hudo opečen in je imel hude bolečine. Zaradi tega skoraj ni mogel odgovarjati. Poskušala ga je učiti z veliko ljubeznijo. S težavo mu je razlagala slovnična pravila, ker deček ni mogel slediti. Bilo ji je težko in zdelo se ji je, da se ukvarja z nesmiselnim početjem.
Ko se je drugi dan vrnila v bolnišnico, jo je sestra vprašala: »Kaj pa ste včeraj naredili dečku?« Preden se je učiteljica nehala opravičevati, jo je sestra prekinila: »Nisva se razumeli: popolnoma se je spremenil, kakor da se je odločil, da bo živel!«
Nekaj mesecev pozneje je deček razložil, da se mu je vrnilo upanje, brž ko je prišla ta mlada žena. S solzami v očeh je razlagal: »Ne bi poslali učiteljice, da bi mi razlagala samostalnike in glagole, če bi umiral, a ne?«
Včasih smo povabljeni v življenje ljudi in na kraje ter v dogodke, pa se nam zdi, da nima nobenega smisla, da bi bili tam. Sprašujemo se, kaj sploh delamo tam? Kakšen smisel ima vse skupaj? Pogosto ocenjujemo vrednost življenja samo po tem, koliko ga lahko razumemo. Pozabljamo, da smo del nečesa, kar je večje od nas. Če to pozabljamo, izgubljamo priložnost za priložnostjo, izgubljamo trenutke milosti, da bi gradili boljši svet.
S prvo adventno nedeljo stopamo v adventi časa, ki je čas, ko naj bi najprej v svojem srcu prižigali upanje. Upanje, ki je zgrajeno na veri, da je Bog z nami; upanje, ki daje prostor Bogu; upanje, ki omogoči, da v nas zraste On, mi pa se manjšamo. Kadarkoli smo v svojem srcu dali prostor Bogu, smo tudi sami nosilci upanja. V svojem srcu prižigamo upanje tudi takrat, ko smo blizu človeku, ki je v stiski in trpi.
Lep in duhovno bogat advent!
Branko Potočnik, župnik
Oznanila december 2013