MESEC OKTOBER – MESEC MOLITVE ROŽNEGA VENCA
Mesec oktober je že od konca 17. stoletja posvečen molitvi rožnega venca. Papeži so skozi zgodovino, posebej v zadnjem stoletju, večkrat ponavljali, da je rožni venec močno orožje za kristjana. Ni še daleč čas, ko je veljalo prepričanje, da je začetnik molitve rožnega venca sv. Dominik. Danes pa je znano, da so dominikanci in sv. Dominik veliko naredili za širjenje rožnega venca, njegov začetek pa je precej starejši. Značilno je, da je molitev rožnega venca uvedel nekdo, ki je nosil ime »Dominik«, kar pomeni »Gospodov«. In to molitev so takoj hvaležno in z veseljem sprejeli kristjani, ki so želeli biti »Gospodovi« in se – skupaj z Marijo, Gospodovo materjo – vedno bolj upodabljati po vzoru našega Gospoda Jezusa Kristusa. Molitev rožnega venca se je še posebej širila po zmagi kristjanov nad Turki pri Lepantu 1571, saj so jo pripisovali molitvi rožnega venca.
In kaj pravzaprav delamo pri molitvi rožnega venca?
>> preberite v oznanilih!
Oznanila oktober 2014
petek, 26. september 2014
torek, 2. september 2014
Urnik verouka
Urnik verouka 2014/2015
1. RAZRED: PONEDELJEK, 12.45
2. RAZRED: PONEDELJEK, 13.30
3. RAZRED: TOREK, 13.15
4. RAZRED: TOREK, 14.00
5. RAZRED: PONEDELJEK, 14.15
6. RAZRED: TOREK, 15.00
7. RAZRED: PONEDELJEK, 15.00
8. RAZRED : TOREK, 16.00
9. RAZRED: PONEDELJEK, 16.00
MLADINA: PETEK, 20.00 (PO 1. OKTOBRU)
OTROŠKI ZBOR: TOREK, 17.00
MINISTRANTI: PETEK, 15.30
Verouk bomo začeli v tednu po 15. septembru.
petek, 29. avgust 2014
Oznanila za september 2014
NEKAJ MISLI ZA STARŠE IN VEROUČENCE
Papež Frančišek je v okrožnici Luč vere – Lumen fidei zapisal: »V družini vera spremlja vsa življenjska obdobja, od otroštva naprej. Otroci se naučijo zaupati ljubezni svojih staršev. Zato je pomembno, da starši skupaj živijo vero v družini, ki spremlja zorenje vere otrok« (str. 49)
Kristjan je kristjan takrat, ko izpoveduje vero, obhaja zakramente, živi zapoved ljubezni do Boga in bližnjega ter moli. Vse to naj bi se naučili v osnovni celici družbe – v družini. Cerkev pa nam pri tem pomaga, saj se pri verouku pripravljamo na prejem zakramentov, spoznavamo božje zapovedi in se učimo moliti.
Zavedati pa se moramo, da verouk ne more nadomestiti družinske verske vzgoje. Za posredovanje vere mlajšim rodovom ni dovolj le pošiljati otroke k verouku. Odločilno je, kako družina živi in »diha«, odnos s troedinim Bogom, ki se kaže v celotnem življenju. Osebna in družinska molitev, redna nedeljska in praznična sv. maša so nam nujna pomoč za oblikovanje našega celotnega življenja po veri. Nedeljska sveta maša je srečanje z Jezusom in tako višek uvajanja v krščanstvo in temelj naše vere v Jezusa Kristusa. Pri maši se osebno srečamo z Gospodom, mu prinašamo svoje skrite prošnje, težave in zahvale ter si »napolnimo baterije« za prihajajoč teden.
Zato vas, spoštovani straši, dragi otroci, vabimo k rednemu obisku sv. maše. Otroci dobijo na koncu maše liturgične listke, ki jih nalepijo v liturgični zvezek. Liturgični zvezek ni namenjen samo preverjanju obiska nedeljske maše, ampak želi biti pripomoček in spodbuda za reden obisk nedeljske sv. maše. Lahko je spodbuda za družinski pogovor o nedeljski Božji besedi in za marsikatero družino to tudi je, kar vem iz pričevanj staršev. Lahko pa ga dojemamo le kot nekaj čisto odvečnega in brezveznega. Toda ali s tem ne zamujamo možnosti in priložnosti, da bi vsi skupaj – otroci in starši – postali z Božjo besedo bolj domači. A prav Božja beseda je pomemben izvir naše življenjske moči in luč na naši poti ter hrana za našo vero.
Branko Potočnik, župnik
Oznanila za september 2014
Papež Frančišek je v okrožnici Luč vere – Lumen fidei zapisal: »V družini vera spremlja vsa življenjska obdobja, od otroštva naprej. Otroci se naučijo zaupati ljubezni svojih staršev. Zato je pomembno, da starši skupaj živijo vero v družini, ki spremlja zorenje vere otrok« (str. 49)
Kristjan je kristjan takrat, ko izpoveduje vero, obhaja zakramente, živi zapoved ljubezni do Boga in bližnjega ter moli. Vse to naj bi se naučili v osnovni celici družbe – v družini. Cerkev pa nam pri tem pomaga, saj se pri verouku pripravljamo na prejem zakramentov, spoznavamo božje zapovedi in se učimo moliti.
Zavedati pa se moramo, da verouk ne more nadomestiti družinske verske vzgoje. Za posredovanje vere mlajšim rodovom ni dovolj le pošiljati otroke k verouku. Odločilno je, kako družina živi in »diha«, odnos s troedinim Bogom, ki se kaže v celotnem življenju. Osebna in družinska molitev, redna nedeljska in praznična sv. maša so nam nujna pomoč za oblikovanje našega celotnega življenja po veri. Nedeljska sveta maša je srečanje z Jezusom in tako višek uvajanja v krščanstvo in temelj naše vere v Jezusa Kristusa. Pri maši se osebno srečamo z Gospodom, mu prinašamo svoje skrite prošnje, težave in zahvale ter si »napolnimo baterije« za prihajajoč teden.
Zato vas, spoštovani straši, dragi otroci, vabimo k rednemu obisku sv. maše. Otroci dobijo na koncu maše liturgične listke, ki jih nalepijo v liturgični zvezek. Liturgični zvezek ni namenjen samo preverjanju obiska nedeljske maše, ampak želi biti pripomoček in spodbuda za reden obisk nedeljske sv. maše. Lahko je spodbuda za družinski pogovor o nedeljski Božji besedi in za marsikatero družino to tudi je, kar vem iz pričevanj staršev. Lahko pa ga dojemamo le kot nekaj čisto odvečnega in brezveznega. Toda ali s tem ne zamujamo možnosti in priložnosti, da bi vsi skupaj – otroci in starši – postali z Božjo besedo bolj domači. A prav Božja beseda je pomemben izvir naše življenjske moči in luč na naši poti ter hrana za našo vero.
Branko Potočnik, župnik
Oznanila za september 2014
petek, 1. avgust 2014
Veliki Šmaren in oznanila za avgust 2014
MARIJINO VNEBOVZETJE -
VELIKI ŠMAREN
Neki španski kipar je naredil podobo Marije, ki je imela na hrbtu grbo. »Človek božji, kaj vendar misliš«, so mu prigovarjali. »Vsi umetniki se trudijo narediti Marijo čim lepšo, ti pa si jo naredil grbasto! Kako si mogel kaj takega?« - »Le počasi«, je odgovoril. »Ali mislite, da je Marija, ko je prišla v nebesa, brezskrbno sedla v mehki naslonjač, želeč uživati mir? Motite se. Marija neprestano posluša z vseh strani klice svojih otrok, ki jo prosijo za pomoč. Sklanja se k njim in jim pomaga. Od samega sklanjanja je dobila grbo.«
Na tak način je skušal umetnik upodobiti dejstvo, da je Marija v središču vsake krščanske duhovnosti. Ne stoji ob strani, ampak dejavno sodeluje pri delu odrešenja. Od vsega začetka je poslušna Bogu in se mu v vsem izroča. To je temelj marijanske duhovnosti. Marija je naša nebeška Mati, ki vedno posluša naše klice, naše prošnje in jih z vso predanostjo, po-nižnostjo in ljubeznijo izroča svojemu Sinu Jezusu. Tako kot se Marija ne naveliča spr-ejemati naših prošenj in klicev in jih izročati Jezusu, tako naj se tudi mi nikoli ne naveličamo jo klicati in jo vabiti, naj spremlja naše življenje.
Branko Potočnik, župnik
Martinov zvon, avgust 2014
VELIKI ŠMAREN
Neki španski kipar je naredil podobo Marije, ki je imela na hrbtu grbo. »Človek božji, kaj vendar misliš«, so mu prigovarjali. »Vsi umetniki se trudijo narediti Marijo čim lepšo, ti pa si jo naredil grbasto! Kako si mogel kaj takega?« - »Le počasi«, je odgovoril. »Ali mislite, da je Marija, ko je prišla v nebesa, brezskrbno sedla v mehki naslonjač, želeč uživati mir? Motite se. Marija neprestano posluša z vseh strani klice svojih otrok, ki jo prosijo za pomoč. Sklanja se k njim in jim pomaga. Od samega sklanjanja je dobila grbo.«
Na tak način je skušal umetnik upodobiti dejstvo, da je Marija v središču vsake krščanske duhovnosti. Ne stoji ob strani, ampak dejavno sodeluje pri delu odrešenja. Od vsega začetka je poslušna Bogu in se mu v vsem izroča. To je temelj marijanske duhovnosti. Marija je naša nebeška Mati, ki vedno posluša naše klice, naše prošnje in jih z vso predanostjo, po-nižnostjo in ljubeznijo izroča svojemu Sinu Jezusu. Tako kot se Marija ne naveliča spr-ejemati naših prošenj in klicev in jih izročati Jezusu, tako naj se tudi mi nikoli ne naveličamo jo klicati in jo vabiti, naj spremlja naše življenje.
Branko Potočnik, župnik
Martinov zvon, avgust 2014
petek, 27. junij 2014
Zlatomašnik Tonej in oznanila julij 2014
ZLATOMAŠNIK SE PREDSTAVI
Rojen sem bil 16. 4. 1939 v Češnjici pri Štefanu kot četrti otrok mame Rozale in očeta Antonu. Še istega dne sem bil krščen v župnijski cerkvi sv. Martina.
Prvo obhajilo sem prejel 7. 7. 1946 in bil takoj naslednji dan pri birmi v Bohinjski Bistrici. Šolo sem začel med vojno v garderobi gasilnega doma in nato v osnovni šoli v Srednji vasi do leta 1950. V nižji gimnaziji sem bil v Bohinjski Bistrici do leta 1954, ko sem se vpisal v jeseniško gimnazijo, kjer sem maturiral leta 1958. Tega leta me je škof Vovk sprejel v bogoslovno semenišče v Ljubljani. Noviciat sem opravljal tri leta v počitnicah na planini Govnjač, kjer je bilo dovolj časa za molitev in premišljevanje. Od 1958 do 1965 sem študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani. Vmes sem osemnajst mesecev koval bratstvo in edinstvo v črnogorskih hribih.
Škof dr. Jožef Pogačnik mi je 29. 6. 1964 podelil mašniško posvečenje in me po novi maši 5. 7. 1964 poslal za eno leto v Domžale v pomoč župniku Matiju Tomcu. Iz Domžal sem odšel na Jesenice, kjer sem bil kaplan do leta 1968, ko sem bil imenovan za nadškofijskega tajnika, kaplana in zapisnikarja pri cerkvenem sodišču. Na praznik Marijinega vnebovzetja 1971 sem bil umeščen za župnika župnije Ljubljana-Polje. Po enaintridesetih letih pastirovanja v Polju sem bil prestavljen za župnika v Pirniče od koder me je nadškof dr. Anton Stres poklical na škofijo za generalnega vikarja. To službo sem opravljal do 31. 7. 2013, ko smo se poslovili od nadškofa. Kot poljski in pirniški župnik sem opravljal tudi službo dekana, arhidiakona, sodnika cerkvenega sodišča. Sedaj sem pooblaščenec apostolskega administratorja škofa Andreja Glavana in čakam, da me pokliče Gospodar življenja na končni obračun.
Za vzgojitelje, predstojnike, sodelavce in spremljevalce mi je dal Bog vrsto odličnih ljudi, ki so me oblikovali. Med njimi ste tudi mnogi izmed vas.
V cerkvi, kjer sem bil krščen in sem pel novo mašo bi se rad skupaj z vami zahvalil Bogu za vse lepo, kar mi je bilo podarjeno v teh letih.
Anton Markelj, zlatomašnik
Martinov zvon, julij 2014.
ZLATA MAŠA G.ANTONA MARKLJA BO V NEDELJO, 6. JULIJA, OB 10. URI. Na zlato mašo se bomo pripravili s tridnevnico:
- v četrtek, 3. julija, bodo z nami g. Martin Mlakar in slavilna skupina Jezusovega in Marijinega Srca s Kureščka. Po maši bo še pol ure češčenja in slavljenja Najsvetejšega;
- v petek, 4. julija, bodo z nami p. Lojze Markelj in sestre uršulinke, ki nam bodo po maši približale poslanstvo in delo uršulink ter tudi svojo poklicanost v redovništvo;
- v soboto, 5. julija, bo maševal p. Jožko Smukavec. Po maši bo koncert priznane slovenske organistke Andreje Golež in Špele Kržan na flavti.
Vse tri dni bo maša v župnijski cerkvi ob 19.30 uri in vse dni bo tudi možnost za sv. spoved.
Rojen sem bil 16. 4. 1939 v Češnjici pri Štefanu kot četrti otrok mame Rozale in očeta Antonu. Še istega dne sem bil krščen v župnijski cerkvi sv. Martina.
Prvo obhajilo sem prejel 7. 7. 1946 in bil takoj naslednji dan pri birmi v Bohinjski Bistrici. Šolo sem začel med vojno v garderobi gasilnega doma in nato v osnovni šoli v Srednji vasi do leta 1950. V nižji gimnaziji sem bil v Bohinjski Bistrici do leta 1954, ko sem se vpisal v jeseniško gimnazijo, kjer sem maturiral leta 1958. Tega leta me je škof Vovk sprejel v bogoslovno semenišče v Ljubljani. Noviciat sem opravljal tri leta v počitnicah na planini Govnjač, kjer je bilo dovolj časa za molitev in premišljevanje. Od 1958 do 1965 sem študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani. Vmes sem osemnajst mesecev koval bratstvo in edinstvo v črnogorskih hribih.
Škof dr. Jožef Pogačnik mi je 29. 6. 1964 podelil mašniško posvečenje in me po novi maši 5. 7. 1964 poslal za eno leto v Domžale v pomoč župniku Matiju Tomcu. Iz Domžal sem odšel na Jesenice, kjer sem bil kaplan do leta 1968, ko sem bil imenovan za nadškofijskega tajnika, kaplana in zapisnikarja pri cerkvenem sodišču. Na praznik Marijinega vnebovzetja 1971 sem bil umeščen za župnika župnije Ljubljana-Polje. Po enaintridesetih letih pastirovanja v Polju sem bil prestavljen za župnika v Pirniče od koder me je nadškof dr. Anton Stres poklical na škofijo za generalnega vikarja. To službo sem opravljal do 31. 7. 2013, ko smo se poslovili od nadškofa. Kot poljski in pirniški župnik sem opravljal tudi službo dekana, arhidiakona, sodnika cerkvenega sodišča. Sedaj sem pooblaščenec apostolskega administratorja škofa Andreja Glavana in čakam, da me pokliče Gospodar življenja na končni obračun.
Za vzgojitelje, predstojnike, sodelavce in spremljevalce mi je dal Bog vrsto odličnih ljudi, ki so me oblikovali. Med njimi ste tudi mnogi izmed vas.
V cerkvi, kjer sem bil krščen in sem pel novo mašo bi se rad skupaj z vami zahvalil Bogu za vse lepo, kar mi je bilo podarjeno v teh letih.
Anton Markelj, zlatomašnik
Martinov zvon, julij 2014.
ZLATA MAŠA G.ANTONA MARKLJA BO V NEDELJO, 6. JULIJA, OB 10. URI. Na zlato mašo se bomo pripravili s tridnevnico:
- v četrtek, 3. julija, bodo z nami g. Martin Mlakar in slavilna skupina Jezusovega in Marijinega Srca s Kureščka. Po maši bo še pol ure češčenja in slavljenja Najsvetejšega;
- v petek, 4. julija, bodo z nami p. Lojze Markelj in sestre uršulinke, ki nam bodo po maši približale poslanstvo in delo uršulink ter tudi svojo poklicanost v redovništvo;
- v soboto, 5. julija, bo maševal p. Jožko Smukavec. Po maši bo koncert priznane slovenske organistke Andreje Golež in Špele Kržan na flavti.
Vse tri dni bo maša v župnijski cerkvi ob 19.30 uri in vse dni bo tudi možnost za sv. spoved.
petek, 30. maj 2014
Junij 2014
PREJMITE SVETEGA DUHA
Zgodba pripoveduje o nekem kristjanu, ki je redno hodil k maši, drugače pa v župniji ni nič sodeloval, rad je le kaj "pošimfal". Nekoč se mu je sanjalo, da je umrl. Ko je prestopil prag večnosti, je zagledal prelep tempelj, ki so ga občudovali vsi nebeščani. V stropu tega templja je takoj odkril luknjo. "Zakaj je ta luknja?" je vprašal najbližjega angela. Angel mu je odgovoril: "Ta luknja je nastala po tvoji krivdi. Bog je določil tebe, da bi zadelal to luknjo, ti pa si imel vedno druge skrbi in nikoli nisi prišel do tega, da bi izpolnil dolžnost, ki ti jo je zaupal Bog." Mož se je prebudil in sanje so ga izučile: od tega dne ni več stal križem rok in ni kritiziral dela drugih, temveč je pridno sodeloval povsod, kjer so ga potrebovali.
Cerkev na Slovenskem se je znašla v težkih in zahtevnih časih ne le zaradi vseh mogočih težav in bolečih nepravilnosti, ki so se zgodile v zadnjem času, temveč tudi zaradi vse večjega pomanjkanja duhovnikov. Vse več je manjših župnij, ki nimajo več svojega župnika, zato bodo vedno več nalog morali prevzeti verniki sami. Prav Sveti Duh, katerega praznik bomo praznovali na binkošti, med nami prebuja različne karizme, darove in sposobnosti, da bi jih uporabili za rast Božjega kraljestva na zemlji. Kako jih uporabljamo in z njimi sodelujemo? Za dejavno graditev občestva Cerkve ali pa smo morda včasih tisti bolj »šimfajoči« člen skupnosti?
Branko Potočnik, župnik
Martinov zvon - oznanila župnije Srednja vas v Bohinju - junij 2014
Zgodba pripoveduje o nekem kristjanu, ki je redno hodil k maši, drugače pa v župniji ni nič sodeloval, rad je le kaj "pošimfal". Nekoč se mu je sanjalo, da je umrl. Ko je prestopil prag večnosti, je zagledal prelep tempelj, ki so ga občudovali vsi nebeščani. V stropu tega templja je takoj odkril luknjo. "Zakaj je ta luknja?" je vprašal najbližjega angela. Angel mu je odgovoril: "Ta luknja je nastala po tvoji krivdi. Bog je določil tebe, da bi zadelal to luknjo, ti pa si imel vedno druge skrbi in nikoli nisi prišel do tega, da bi izpolnil dolžnost, ki ti jo je zaupal Bog." Mož se je prebudil in sanje so ga izučile: od tega dne ni več stal križem rok in ni kritiziral dela drugih, temveč je pridno sodeloval povsod, kjer so ga potrebovali.
Cerkev na Slovenskem se je znašla v težkih in zahtevnih časih ne le zaradi vseh mogočih težav in bolečih nepravilnosti, ki so se zgodile v zadnjem času, temveč tudi zaradi vse večjega pomanjkanja duhovnikov. Vse več je manjših župnij, ki nimajo več svojega župnika, zato bodo vedno več nalog morali prevzeti verniki sami. Prav Sveti Duh, katerega praznik bomo praznovali na binkošti, med nami prebuja različne karizme, darove in sposobnosti, da bi jih uporabili za rast Božjega kraljestva na zemlji. Kako jih uporabljamo in z njimi sodelujemo? Za dejavno graditev občestva Cerkve ali pa smo morda včasih tisti bolj »šimfajoči« člen skupnosti?
Branko Potočnik, župnik
Martinov zvon - oznanila župnije Srednja vas v Bohinju - junij 2014
petek, 25. april 2014
Maj 2014
SVETNIKA ZA NAŠ ČAS
Letošnja nedelja Božjega usmiljenja nam poleg bogate vsebine praznika daje tudi močno popotnico za življenje z razglasitivjo za svetnika papežov Janeza XXIII. in Janeza Pavla II.
V teh dveh papežih nam Bog daje velika učitelja vere in življenja, obenem pa tudi priprošnjika na poti vere in življenja. Oba papeža je zaznamovala globoka ponižnost, preprostost in izročenost Božji previdnosti in Božjemu usmiljenju. Prav Janez Pavel II. je uvedel poseben praznik Božjega usmiljenja na nedeljo po Veliki noči. Janeza XXIII. pa so zaradi svoje dobrote, blagosti, veselja in preprostosti imenovali kar „dobri“ papež.
Janeza Pavla II. je globoko usmerjala ljubezen do Marije, kar je za nas vse v Marijinem mesecu maju – mesecu šmarnic - lahko samo še dodatna spodbuda, da se Marije še bolj oklenemo. Poljskega papeža je zaznamovalo tudi pogumno in vztrajno pristopanje k življenjskim oviram, kar je izhajalo iz zaupanja v Boga.
Oba papeža sta želela biti blizu trpečim, stiskanim in obrobnim, podobno kot sedanji papež Frančišek. Oba sta namerč večkrat obiskala rimski zapor in druge vzgojne zavode ter otroško bolnišnico.
V vsem tem sta res čudovit kažipot sedanji generaciji kristjanov, kako se oklepati Boga in kako živeti svojo vero sredi sveta preprosto, ponižno, skromno in v pogumnem ter vztrajnem premagovanju življenjskih ovir.
župnik Branko Potočnik
Martinov zvon Maj 2014
Letošnja nedelja Božjega usmiljenja nam poleg bogate vsebine praznika daje tudi močno popotnico za življenje z razglasitivjo za svetnika papežov Janeza XXIII. in Janeza Pavla II.
V teh dveh papežih nam Bog daje velika učitelja vere in življenja, obenem pa tudi priprošnjika na poti vere in življenja. Oba papeža je zaznamovala globoka ponižnost, preprostost in izročenost Božji previdnosti in Božjemu usmiljenju. Prav Janez Pavel II. je uvedel poseben praznik Božjega usmiljenja na nedeljo po Veliki noči. Janeza XXIII. pa so zaradi svoje dobrote, blagosti, veselja in preprostosti imenovali kar „dobri“ papež.
Janeza Pavla II. je globoko usmerjala ljubezen do Marije, kar je za nas vse v Marijinem mesecu maju – mesecu šmarnic - lahko samo še dodatna spodbuda, da se Marije še bolj oklenemo. Poljskega papeža je zaznamovalo tudi pogumno in vztrajno pristopanje k življenjskim oviram, kar je izhajalo iz zaupanja v Boga.
Oba papeža sta želela biti blizu trpečim, stiskanim in obrobnim, podobno kot sedanji papež Frančišek. Oba sta namerč večkrat obiskala rimski zapor in druge vzgojne zavode ter otroško bolnišnico.
V vsem tem sta res čudovit kažipot sedanji generaciji kristjanov, kako se oklepati Boga in kako živeti svojo vero sredi sveta preprosto, ponižno, skromno in v pogumnem ter vztrajnem premagovanju življenjskih ovir.
župnik Branko Potočnik
Martinov zvon Maj 2014
Naročite se na:
Objave (Atom)