Srednja vas v Bohinju, Vsi sveti 2021 ob 14. uri
Pokopališče kot kraj upanja
Spoštovani verniki! Slovesni in zapovedani praznik vseh svetih je nekakšen odmev velikonočnega praznika Jezusove zmage nad smrtjo. Je nadaljevanje praznika Marijinega vnebovzetja. Je praznik življenja, večnega življenja v blaženosti troedinega Boga! Jezusovi blagri nam to obljubljajo in zagotavljajo.
Pisani venec praznikov posameznih svetih mož in žena je vpleten v cerkveno leto. So pa še nešteti svetniki, katerih ime in zgodovina sta danes živečim povsem ali skoraj neznani. Njim je posvečen 1. november kot skupni letni spominski in praznični dan.
Spomin na svete postavlja vsakemu kristjanu vsakega rodu vprašanje, ali more in naj svetnike le občuduje ali tudi posnema. Apostol Pavel je rekel: »To je božja volja: vaše posvečenje«. Sv. Tomaž Akvinski je v klasični jedrnatosti zapisal: »Bog nas je ustvaril brez nas. A posvetil in odrešil nas ne bo brez nas«. S tem je povedal, da moramo z milostjo sodelovati. Pri svojem prizadevanju se seveda zanašamo na Kristusovo milost. Izročamo se Kristusu, dobremu pastirju in voditelju naših duš in teles.
Praznik vseh svetih preživimo v zbranosti, v molitvi in premišljevanju. Ko bomo obiskovali grobove svojih dragih in zanje molili, mislimo tudi na minljivost svojega zemeljskega življenja. Premišljujmo o poslednjih rečeh, ki so: smrt, sodba, pekel ali nebesa.
Od nekdaj so kristjani svoje umrle pokopavali v bližini cerkve. Tako je pokopališče, kraj žalosti in minljivosti, postalo kraj upanja. Kdor se da pokopati ob svetišču, s tem izpove: Verujem vate, Kristus. Oklepam se tebe, od mrtvih vstali Gospod. Ne prihajam sam, v svoji smrtni osamljenosti. Prihajam v občestvu svetnikov, ki me tudi v smrti ne zapusti. Vsako krščansko pokopališče nam govori o tej preobrazbi kraja žalosti v kraj upanja: krasijo ga drevesa, cvetlice in luči - znamenja ljubezni in povezanosti. Pokopališče je kakor vrt, majhen raj miru v nemirnem svetu, je znamenje novega življenja.
Naši rajni, ki počivajo ob farni cerkvi, so čisto blizu oltarja in so deležni sadov Kristusove daritve, ki se obnavlja pri vsaki sveti maši. Križani in vstali Gospod bo obudil pokojne in nekoč, tako upamo, tudi nas, ko bomo počivali v grobu. Nekoč se bo izpolnila čudovita Jezusova napoved: »Pride ura, v kateri bodo slišali njegov glas vsi, ki so v grobeh. In kateri so delali dobro, bodo vstali k življenju, kateri pa so delali hudo, bodo vstali k obsodbi« (Jn 5,28).
Pokopališče je kraj upanja: to je krščansko. To je vera v vstajenje. A dodati moramo: upanje ne odpravi žalovanja. Pristna krščanska vera sprejema tudi žalovanje. Vera nam daje novo obzorje, odpira nam velik in tolažljiv pogled v prostranost večnega življenja. Žalosti nam ni treba potlačiti. Če jo sprejmemo s pogledom v to prostranost, se žalost počasi spreminja in tako očiščuje tudi nas same ter stori, da bolje vidimo današnji in jutrišnji dan. Samo če sprejmemo žalost, se naučimo odkrivati upanje v temini in bolečini.
Pokopališče ima torej veliko sporočilo. Spominja nas na smrt in večno življenje. Govori pa nam tudi o našem sedanjem življenju, o našem vsakdanjem življenju. Opogumlja nas, da mislimo na minljivost in na neminljivost. Vabi nas, da ne izgubimo izpred oči meril in cilja. Ni pomembno to, kar imamo. Bistveno je to, kar smo pred Bogom in za soljudi. Pokopališče nas vabi, naj živimo tako, da ne pademo ven iz občestva svetih. Vabi nas, naj v življenju iščemo in bomo to, kar more obstati v smrti in v večnosti.
Spoštovani! Letošnji praznik vseh svetih je močno zaznamovan s smrtjo g. župnika Matjaža Zupana. To je njegova zadnja pridiga, njegovo oznanilo, da nas po smrti čaka večno življenje. Zato vdano molimo: Gospod, daj njemu in vsem našim dragim rajnim večni pokoj. In večna luč naj jim sveti. Naj počivajo v miru. Amen.
Anton Štrukelj