ponedeljek, 1. november 2021

Pridiga g. Štruklja za Vse svete

Srednja vas v Bohinju, Vsi sveti 2021 ob 10. uri

Svetniki kot botanični vrt   

Spoštovani verniki! Obhajamo praznik življenja, večnega življenja. Z velikim veseljem obhajamo praznik vseh svetih. Ko bi obiskali botanični vrt in bi začudeno občudovali, koliko različnih rastlin in rož obstaja, bi pomislili na Stvarnikovo domišljijo, s katero je napravil zemljo za čudovit vrt. Podoben občutek imamo, ko pomislimo na prizorišče svetosti. Svet postane pred nami kot vrt, v katerem je Božji Duh z občudovanjem vredno domišljijo obudil množico svetnikov in svetnic vseh starosti in družbenih slojev, jezikov, ljudstev in kultur. Med sabo so si sicer različni, vsak s svojo lastno osebno značilnostjo in duhovno karizmo, vsi pa zaznamovani z Jezusovim 'pečatom' (prim. Raz 7,3), z odtisom njegove ljubezni, ki jo je izpričal s križem. Vsi se sedaj veselijo na praznovanju brez konca. Ta cilj pa so dosegli, kakor Jezus, preko velikih stisk in preizkušenj tako (prim. Raz 7,14), da se je vsak soočil s tisto žrtvijo, ki je njemu pripadala, da bi bil tako deležen slave vstajenja.
V današnjem prazniku že v naprej okušamo lepoto tega življenja. S tem praznikom, polnim upanja, častimo vse svetnike in se pripravljamo, da bomo jutri obhajali vernih duš dan. V svetnikih gledamo zmago ljubezni nad sebičnostjo in smrtjo ter vidimo, da hoja za Kristusom vodi v življenje, v večno življenje ter daje smisel sedanjosti, torej vsakemu trenutku, saj ga napolnjuje z ljubeznijo in upanjem.

Krščanstvo priznava pretresljivo resnost smrti. Hkrati pa oznanja novost, ki jo je prinesel Kristus s svojo smrtjo in vstajenjem. S krstom smo pridruženi njegovi smrti in vstajenju. K stvarnosti krščanskega pojmovanja in sprejemanja smrti spada tudi pristno žalovanje preostalih. Žalost in žalovanje je njihova pravica. A to je potolažena žalost, žalost, ki je ne glede na resnost smrti globoko potolažena. Kristjan ne olepšuje in ne taji globokih senc, ki pokrivajo človekovo bivanje na tem svetu. In vendar so celo te sence zanj znamenje upanja. Veren kristjan namreč ve, da teh senc ne bi bilo brez velike luči, ki jih napravlja. Če v sedanjosti prevladujejo sence, pa v prihodnosti zmaguje svetloba. 

Žalost in žalovanje sta sestavni del pristne človeškosti. Sočutje s trpečimi in žalujočimi je izraz naše bližine, je znamenje človekove srčne dobrote in plemenitosti. Vendar ob najbolj bridkih dogodkih, zlasti ob smrti najbližjih, ostanemo brez besed. Tedaj pomaga samo vera, vera v Boga, ki daje življenje, in ki naklanja tudi večno življenje. Jezus je ob smrti svojega prijatelja Lazarja izrekel Marti tiste čudovite besede: »Jaz sem vstajanje in življenje. Kdorkoli živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?« (Jn 11,25-26).

Krščansko gledanje na smrt (prim. 1 Tes 4,13–14) je na poseben način izraženo v bogoslužju Cerkve: »Tvojim vernim, Gospod, se življenje spremeni, ne pa uniči. Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih« (RiM, Hvalospev pri mašah za rajne). Smrt je konec človekovega zemeljskega romanja, časa milosti in usmiljenja, ki mu ga Bog podarja zato, da bi uresničil svoje zemeljsko življenje po Božjem načrtu in izvršil odločitev glede svoje dokončne usode. »Po dovršitvi le enkratnega teka našega zemeljskega življenja« (C 48) se ne bomo nič več vrnili v druga zemeljska življenja. »Ljudem je določeno enkrat umreti« (Heb 9,27). 

Želim vam blagoslovljen praznik vseh svetih z vzklikom:  »MOJA DUŠA NAJ BO S SVETNIKI!« Amen.

Anton Štrukelj