sobota, 1. marec 2014

Marec 2014



NAŠE ROKE  ZA DRUGE

»Kristus potrebuje naše roke, ker svojih nima …
… da bi mogel svoje delo vršiti v svetu.«
Z rokami lahko objamem, sežem v pozdrav, lahko primem nekoga in preprečim, da bi padel, z rokami lahko obdelujem njive in skrbim za živali, lahko zidam, sejem, negujem in pobiram pridelke, z rokami lahko pišem, rišem in ustvarjam, lahko igram inštrument, plešem in razveseljujem ljudi, roke lahko sklenem v molitev …
… predvsem pa lahko z rokami pomagam.
Letošnji postni čas nas še posebej vabi, da se zavemo, da imamo moč, pogum in sposobnosti, da pomagamo ubogim. Vedno, vedno se da kaj narediti –  obiskati sorodnike, pridržati vrata v trgovini mamici z vozičkom, poprijeti za lopato in odkidati sneg še svojemu starejšemu sosedu, se nasmehniti otroku, ki te radovedno gleda izza rame svojega očeta eno klop pred tabo v cerkvi, pomagati vstati gospodu, ki mu je spodrsnilo na ledenih tleh, ne govoriti grdo o drugih, skuhati čaj bolnemu … Ker vsi smo včasih ubogi in ubogi smo takrat, ko potrebujemo pomoč. Kakršnokoli že. In Kristus nas vabi, še več – nas prosi, da bi bili njegove roke v svetu.
Kot pravi neka molitev: Kristus nima rok, razen naših, s katerimi lahko pomagamo ljudem v
stiski. Kristus nima nog, razen naših, s katerimi lahko obiščemo bolne in zapuščene ljudi. Kristus nima ušes, razen naših, da prisluhnemo žalostnemu in osamelemu človeku. Kristus nima jezika, razen našega, s katerim lahko spregovorimo besede razumevanja in ljubezni ter damo pogum tistim, ki tavajo v temi.
In to naj bo naše vodilo v letošnjem postnem času – predvsem vzeti si čas za bližnje, ne spregledati njihovih stisk in ne pozabiti:
»Kristus potrebuje mene, tebe, ker drugih nima …
… da bi mogel vse ljudi privesti k sebi.«

Urša Rožič