NAŠE ROKE ZA DRUGE
»Kristus potrebuje naše roke, ker svojih nima …
… da bi mogel svoje delo vršiti v svetu.«
Z rokami
lahko objamem, sežem v pozdrav, lahko primem nekoga in preprečim, da bi padel,
z rokami lahko obdelujem njive in skrbim za živali, lahko zidam, sejem, negujem
in pobiram pridelke, z rokami lahko pišem, rišem in ustvarjam, lahko igram
inštrument, plešem in razveseljujem ljudi, roke lahko sklenem v molitev …
… predvsem
pa lahko z rokami pomagam.
Letošnji
postni čas nas še posebej vabi, da se zavemo, da imamo moč, pogum in
sposobnosti, da pomagamo ubogim. Vedno, vedno se da kaj narediti – obiskati sorodnike, pridržati vrata v trgovini
mamici z vozičkom, poprijeti za lopato in odkidati sneg še svojemu starejšemu
sosedu, se nasmehniti otroku, ki te radovedno gleda izza rame svojega očeta eno
klop pred tabo v cerkvi, pomagati vstati gospodu, ki mu je spodrsnilo na
ledenih tleh, ne govoriti grdo o drugih, skuhati čaj bolnemu … Ker vsi smo
včasih ubogi in ubogi smo takrat, ko potrebujemo pomoč. Kakršnokoli že. In
Kristus nas vabi, še več – nas prosi, da bi bili njegove roke v svetu.
Kot pravi
neka molitev: Kristus nima rok, razen
naših, s katerimi lahko pomagamo ljudem v
stiski. Kristus nima nog, razen naših, s
katerimi lahko obiščemo bolne in zapuščene ljudi. Kristus nima ušes, razen
naših, da prisluhnemo žalostnemu in osamelemu človeku. Kristus nima jezika,
razen našega, s katerim lahko spregovorimo besede razumevanja in ljubezni ter
damo pogum tistim, ki tavajo v temi.
In to naj bo
naše vodilo v letošnjem postnem času – predvsem vzeti si čas za bližnje, ne
spregledati njihovih stisk in ne pozabiti:
»Kristus potrebuje
mene, tebe, ker drugih nima …
… da bi mogel vse
ljudi privesti k sebi.«
Urša Rožič