Srednja vas v Bohinju, spomin vernih rajnih, 2. 10. 2021 ob 10. uri: sv. maša ob krsti +župnika Matjaža
Spoštovani sorodniki, župljani in prijatelji pokojnega župnika Matjaža. Dobro leto je g. župnik Matjaž vsak dan prihajal v to cerkev in maševal v njej. Danes je drugače. Pravkar smo pred daritveni oltar položili krsto ter jo spoštljivo pokropili in pokadili.
Letošnji praznik vseh svetih in spomin vernih rajnih sta zaznamovana s smrtjo g. župnika. Njegov nenaden odhod je nekakšen misijon za vso župnijo. Jezus nas opominja: »Pazite, čutje in molite, ker ne veste, kdaj pride čas« (Mr 13,33). »Dolgost življenja našega je kratka« (F. Prešern). Zato danes najprej premišljujemo o »poslednih rečeh«, to je o poslednjih resničnostih. Bog sam je poslednja resničnost: »Bog je 'poslednja reč' stvari. Pridobljeni Bog – to so nebesa; izgubljeni Bog – to je pekel; preiskujoči Bog – to je sodba; očiščujoči Bog – to so vice« (H. U. von Balthasar).
Poslednje reči so trd kruh za današnje ljudi. Dozdevajo se jim neresnične. Namesto tega bi radi stvarne odgovore za zdaj, za stisko vsakdanjega življenja. A ti odgovori ostajajo polovični, če ne pomagajo začutiti in notranje spoznati, da segam preko tega tvarnega življenja in da obstajata milost in večnost.
SMRT: Cerkev nas spodbuja, naj se pripravimo na uro svoje smrti (Nagle in neprevidene smrti, reši nas, o Gospod: starodavne litanije vseh svetnikov), naj se obračamo k božji Materi, da bi prosila za nas 'ob naši smrtni uri' (molitev 'Zdrava, Marija'), in naj se izročamo svetemu Jožefu, zavetniku za srečno smrt: »Kar misliš in delaš, misli in delaj, kakor bi že danes moral umreti. Ko bi imel čisto vest, bi se tudi smrti posebno ne bal. Boljše bi bilo, grehov se varovati, kakor pa bežati pred smrtjo. Če danes nisi pripravljen, kako boš pa jutri?« (Hoja za Kristusom, 1,23,1) »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti, ki ji nihče v življenju ne uide. Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu, a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji, kajti druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega« (sv. Frančišek Asiški, Sončna pesem).
SODBA: S smrtjo se konča človekovo življenje kot čas, ki je odprt za sprejetje ali odklonitev božje milosti, razodete v Kristusu. Nova zaveza govori o sodbi prvenstveno s pogledom na končno srečanje s Kristusom v njegovem drugem prihodu, vendar pa večkrat potrjuje tudi takojšnje povračilo neposredno po smrti vsakega posameznika po njegovih delih in po njegovi veri. Prilika o ubogem Lazarju in Kristusova beseda na križu desnemu razbojniku kakor tudi druga besedila Nove zaveze govorijo o poslednji usodi duše, ki more biti za ene in za druge različna. Vsak človek prejme v svoji neumrljivi duši večno plačilo takoj ob smrti v posebni sodbi – ki postavi njegovo življenje v odnos do Kristusa – bodisi prek očiščevanja v vicah bodisi s takojšnjim vstopom v nebeško blaženost bodisi s takojšnjim pogubljenjem za vekomaj. »Na večer našega življenja bomo sojeni po ljubezni« (Sv. Janez od Križa).
VICE: Tistim, ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni, je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v božje veselje. Na osnovi »občestva svetnikov« Cerkev priporoča rajne božjemu usmiljenju in daruje zanje priprošnje, zlasti sveto evharistično daritev. Vice kot stanje očiščevanja so poseben dar božje dobrotljivosti. Božji služabnik Anton Strle je rekel: »Vsaj za nekaj časa bom prišel v vice«. Tudi tukaj imate na zunanji strani cerkve fresko, ki prikazuje duše v vicah. Marija s škapulirjem naklanja dušam v vicah pomoč in rešitev.
NEBESA: Tisti, ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu ter so popolnoma očiščeni, za vekomaj živijo s Kristusom. Za vekomaj so podobni Bogu, ker ga gledajo 'takšnega, kakršen je' (1 Jn 3,2), iz obličja v obličje. To popolno življenje s presveto Trojico, to občestvo življenja in ljubezni z Trojico, z Devico Marijo, z angeli in vsemi blaženimi (zveličanimi) imenujemo 'nebesa'. Nebesa so poslednji cilj in uresničenje najglobljih človekovih hrepenenj, stanje najvišje in dokončne sreče. V nebeški slavi blaženi še naprej z veseljem izpolnjujejo božjo voljo z ozirom na druge ljudi in na celotno stvarstvo. Blaženi že kraljujejo skupaj s Kristusom; 'kraljevali bodo z njim na veke vekov' (Raz 22,5).
PEKEL: Cerkev po Kristusovem zgledu opozarja vernike na »žalostno in bridko stvarnost večne smrti«, ki jo imenujemo tudi »pekel«. Glavna kazen pekla obstoji v večni ločenosti od Boga, v katerem edinem more človek imeti življenje in srečo, ki je bil zanju ustvarjen in po katerih hrepeni. Cerkev moli za to, da bi se nihče ne pogubil: »Gospod, ne daj, da bi bil kdaj ločen od tebe.« Če je res, da nihče ne more sam sebe zveličati, je tudi res, da »Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali« (1 Tim 2,4), in da je pri njem »vse mogoče« (Mt 19,26).
Spoštovani verniki, danes nam Jezus v evangeliju spregovori o poslednji sodbi. »Sin človekov bo prišel v svoji slavi in vsi angeli z njim. Takrat bo sedel na prestol svojega veličastva. In zbrali se bodo pred njim vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od ovnov; in ovce bo postavil na svojo desnico, ovne pa na levico. Tedaj poreče kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: 'Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta. Prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!« (Mt 25,31-34).
Kje bomo stali, na levi ali na desni? Kakor se poznamo, domnevno, da zelo verjetno na obeh straneh. Mnogokaj v nas se bo nam samim in vnaprej Sodniku videlo kot obsodbe vredno: to spada v ogenj. To, da ni bilo vse v nas podlo in da nismo vse svoje življenje od otroških nog naprej samo zavračali Ljubezen, to bi radi pričakovali od Sodnikove milosti. Ali naj bi bil on popolnoma zaman »umrl za nas«? Gospod je Sodnik in Rešenik!
Merilo sodbe so naša dela. Jezus to jasno pove: »Karkoli ste /niste/ storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste /niste/ meni storili« (Mt 25, 40.45). Vsak dan imamo priložnost delati dobro, opravljati telesna in duhovna dela usmiljenja.
Upamo, da je naš g. župnik Matjaž zaslišal povabilo: »Prav, dobri in zvesti služabnik, v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Pojdi v veselje svojega Gospoda!« Duhovnik Matjaž Zupan je skoraj dvajset let služil Bogu in ljudem v dušnem pastirstvu. Za novomašno geslo si je izbral začetek Marijine pesmi: »Mati, svetuj nam na zemeljski poti«. Mati dobrega sveta ga je spremljala kot kaplana v Železnikih in v Trnovem v Ljubljani, ter kot župnika v Škofji Loki-Suha, v Retečah, Žabnici in zdaj v Srednji vasi v Bohinju.
Dragi verniki! Župnik Matjaž je v oporoki zapisal, da želi biti pokopan pri svojih starših. A jih je prehitel, kakor da bi jim šel prostor pripravit. Seveda prostor v nebesih, kakor je Jezus rekel svojim učencem: »V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč... Odhajam, da vam pripravim prostor« (Jn 14,2.3). Napis na vencu pred krsto je ganljiv: »Dragemu sinu v slovo: ati in mami«. A tudi v tej bolečini nas Bog ne pušča brez tolažbe. Prav sedaj med sveto mašo je posijalo sonce. Blaženi mučenec Alojzij Grozde je rekel: »Evharistija je sonce mojega življenja«. Pokojni župnik je živel evharistično. Goreče je obhajal sveto mašo, prejemal in delil sveto obhajilo. Danes pri tej mašni daritvi ne prejema več zakramentalnega obhajila. Tudi mana v puščavi je prenehala, ko so Izraelci stopili v obljubljeno deželo in jedli od sadov kanaanske dežele. Gospod sam obljublja nebeško gostijo z izbornimi jedili in prečiščenim, žlahtnim vinom! Evharistija kot popotnica je vnaprejšnji okus prihodnjih dobrin: »Blagor povabljenim na Jagnjetovo svatbeno gostijo!« Vredno se je dobro pripraviti na »praznik brez zatona«. Zato prosimo: »Mati, svetuj nam na zemeljski poti«. Amen.
Celotna pesem se glasi:
Pozdravljena, Mati dobrega sveta,
o pošlji en žarek božjega ognja
svoje svetosti otrokom nižav.
Mati, svetuj nam na zemeljski poti,
strma je, težka, korak negotov,
preko nevarnosti naj nam pomaga
Tvoja beseda in Tvoj blagoslov.
Pozdravljena, Mati dobrega sveta,
Ti zvezda blesteča sredi noči,
na morju življenja v besnih viharjih
čolnič Ti vodi nam preko čeri.
Mati, svetuj nam v temi nevere,
težki oblaki nad nami se pno;
vere katoliške drage svetinje,
varuj, ohrani z mogočno roko.
Pozdravljena, Mati dobrega sveta,
Ti sonce ljubezni, zarja rodov,
Ti duš apostolskih zvezda vodnica,
Ti nam v ponos si in up, blagoslov.
Mati, svetuj nam v zadevi največji,
dušo nam reši, saj Božja je last:
pot nam pokaži, ki vodi v nebesa.
Večna Ti bodi zahvala in čast.
-----
(Uglasbil Stanko Premrl)