Oznanila februar 2014

HODITI V GOSPODOVI LUČI

Štirideset dni po prazniku Jezusovega rojstva praznujemo svečnico. Ta dan je bil Jezus darovan v templju, kjer sta bila starček Simeon in prerokinja Ana, ki sta po svojem navdihu v dojenčku Jezusu spoznala Odrešenika. Stari Simeon je ob pogledu na Gospoda ves srečen zaklical: „Moje oči so videle tvoje zveličanje.“ Nam vsem tako razločno pove: On je luč v razsvetljenje, luč, ki jo bodo nekateri sprejeli, da bi jim svetila na poti življenja, drugi se bodo raje odločili za tavanje in tipanje po megli.
Zaradi hitrega, velikokrat neizprosnega tempa življenja pozabljamo na svetlobo, na Luč, ki nam je podarjena. Vsak dan. Postala nam je že tako samoumevna, da se njenega pomena zavemo šele, ko se znajdemo v temi, v stiski, v težkih trenutkih.
Bratje kapucini so v svojem razmišljanju zapisali:
„Človek potrebuje luč, ne le v najpomembnejših življenjskih odločitvah,  ne le v svojih načrtovanjih, ne le v izpopolnjevanju znanja, ampak še veliko bolj:
- da bi našel pravo smer v svojem življenju,
- da bi se zavedal smisla in cilja življenja,
- da bi ob poplavi ponudb znal najti prave vrednote,
- da bi ob bučeči reklami znal misliti s svojo glavo,
- da bi ob vsiljevanju voditeljev našel Vodnika.“
Kot simbol te Luči se uporabljajo sveče, ki se na svečnico pri maši blagoslovijo. Taka sveča ima v vsaki krščanski družini poseben pomen: ne samo, da jo damo v roke umirajočemu, prižgemo jo tudi ob hudi uri, kot prošnjo k Bogu, da odžene grozeče oblake, odvrne strelo in točo. In prav zato mora biti v vsaki hiši shranjena na takem mestu, da je takoj pri roki.
Sveča ima velik simbolni pomen: ponazarja prazničnost in razsvetljenje teme duha ter kristjana opominja, da mora biti Otrok luči.
O da bi sprejemali to Luč, da bi prizadevno hodili za to Lučjo, da bi v Gospodu videli Luč, ki vodi v vstajenje in življenje.

            Janja Hodnik

Oznanila februar 2014